Toplo dobrodošli pri Zgodbah iz gline!
Moja mama Mija nas je zapustila
Draga družba! V petek, 1.3. 2024 nas je v svojem 96. letu zapustila moja babica Mija Tavčar.
Današnje rezljanje gline mi je bilo v uteho in tolažbo. Ob delu se še vedno, ko v hiši slišim kak šum in gibanje, ozrem proti vratom. Nagonsko, avtomatično. In čakam, kdaj jo bom zagledala, kako kuka skozi vrata in me pozdravi. Nisem se še navadila, da je ni. Moja rojstna hiša je bila njena hiša in življenja brez nje ne poznam, saj sva vedno živeli skupaj.
Hvala za tvoje obiske, podarjen čas, skrb in nenazadnje tudi za hišo, ki je dovolj velika, da je lahko moj dom in tudi delovni prostor. Tako zelo te imam rada. Pogrešam te bolj, kot sem si mislila, da te bom.
Kako glina uči mojo hčerko Laro in tudi mene
Sama pa upam, da jo je izkušnja okrepila in da se kmalu spet vrne v izzive – v glini in v življenju. Ponosna sem nanjo, da ji je uspelo. In nase tudi! 
Članek v reviji Pogled – prilogi za starše pri naročnini na revijo Ciciban
Tako starši kot naši otroci smo danes pod nenehnim storilnostnim pritiskom – odrasli s strani službe in otroci v šoli. Mnoge izvenšolske dejavnosti nudijo veliko dodatnega znanja in izkušenj, obenem pa lahko za otroka predstavljajo dodaten pritisk po uspehu in storilnostni naravnanosti. Poleg tega čas
namenjen dejavnostim pogosto posega v skupen družinski čas, ki ga med tednom ni veliko. Potrebno je veliko namensko vzetega časa in energije, da se v polnih urnikih družina med tednom lahko »ulovi« in se poveže.
Skupno druženje in preživljanje prostega časa, je tako ključnega pomena za vzpostavljanje in ohranjanje stika z našimi otroci. Otrok namreč staršu ne bo rekel: »Rad bi ti povedal nekaj pomembnega o mojem dnevu, kar me teži in veseli«, temveč ga bo povabil k igri. »Igraj s z mano« je stavek, ki vabi k zbliževanju, tlakovanju in ohranjanju odnosa s starši. Odnosa, ki bo pomemben za naše otroke tudi in predvsem v starejših letih, ko jim bodo namesto staršev postajali vedno večji vzorniki vrstniki. Zato je vsaka dejavnost druženja in posvečenega časa z našimi otroci in drugimi ljubljenimi v tempu
današnjega vsakdana ključnega pomena. Pri tem izstopa skupno ustvarjanja in delo z rokami, saj nudi drugačno vrsto umiritve in sprostitve. Ustvarjanje je način, kako izstopiti iz glave v svoje srce. Omogoča posvečen čas za pogovor, delitev misli in občutkov.
Glina – darilo matere zemlje – kot material za skupno druženje in povezovanje pri tem še posebej izstopa. Redkokateri material uči in nudi toliko znanj, ki se spotoma priključijo k izkušnjami, kot glina. Glino oblikujemo, a prav tako glina oblikuje in uči nas same. Delo z glino v prvi vrsti uči umirjanja in pomirja. Je čudovit način lajšanja stresa, saj se ob delu z rokami aktivira drug del možganov, kot takrat, ko smo storilnostno naravnani in v tempu našega življenja. Ko gnetemo kepo gline hitro začutimo, kako se v nas naseli umirjenost. Glava, ki je bila še pred nekaj minutami tako polna misli, se naenkrat začenja osredotočati na gibe rok, ki se mehanično ponavljajo, na hlad gline in njeno mehko prepuščanje in vdajanje gibom. Poleg tega ustvarjanje z glino spodbuja ustvarjalo mišljenje, razvijanje domišljije, fine motorike in grobe motorike. Le ta se od plastelina in drugih umetnih mas razlikuje po tem, da končni izdelek lahko uporabljamo v vsakdanjem življenju. Ko na primer pijemo iz skodelice, ki smo jo ustvarili sami, je ob tem prisoten ponos ob uporabi, obenem pa je spomin na izkušnjo izdelovanja in medsebojnega povezovanja ob le tem še vedno živ.
Pri oblikovanju gline včasih ne dobimo tega, česar smo si zamislili v svoji glavi, kljub temu, da smo v izdelek vložili veliko časa, energije in ljubezni. Izziv in stres vsakega ustvarjalca je namreč ta prepad med jasno idejo izdelka v glavi in trenutnimi sposobnostim in izkušnjami, ki jih imamo, da se tej ideji
čim bolj približamo v realnosti. To ni vedno takoj mogoče in od nas terja ponovne poizkuse, vztrajanje, ponovitve in prilagoditve. Proces dela z glino tako uči nenavezanosti. Ko v izdelke vložimo veliko truda, časa in ljubezni, se spotoma pogosto na njih navežemo. A včasih tudi ne uspejo po pričakovanjih, bodisi zaradi pomanjkanja izkušenj, lahko pa tudi med peko počijo, padejo na tla ali pa jih poškoduje glazura. Tako se vedno znova učimo, da se ne navezujemo preveč na materialno, ampak uživamo v procesu in v novo pridobljenih znanjih in izkušnjah, četudi včasih grenkih.
Glina uči tudi potrpežljivosti, vztrajanja in iskanja ravnovesja med nadzorom in prilagodljivostjo procesu. Pogosto kak izdelek ne izpade tako kot je bil zamišljen ali pa se ob delu pripeti nezgoda. Tu nastopi nato ponoven poizkus in za njim še en. Vztrajanje in potrpljenje, ki še kako koristi tudi zunaj delavnice z glino. Ko se otrok ob ustvarjanju izdelka koncentrira in je osredotočen na delo, njegovi možgani ne ločijo med tem ali je koncentracija vezana na mirno sedenje v šoli in učenje ali na samo ustvarjanje. Takšno podaljševanje časa koncentracije v izkušnji ustvarjanja je tako izjemna vaja za otrokove možgane, ki jim bo zelo koristila v šolskem okolju. Tvorijo se namreč nove možganske povezave, ki omogočajo daljši čas umirjenosti in posvečanja zadani nalogi. Otrok je namreč notranje motiviran, da mu izdelek uspe, kar daljša čas njegove osredotočenosti.
Seveda nima vsak doma pravega keramičnega ateljeja, a vedno lahko kuhinjsko mizo zaščitimo s časopisnim papirjem in jo začasno spremenimo v našo površino za ustvarjanje z glino. Za delo ne rabimo biti nadvse nadarjeni za ustvarjanje, saj glavni cilj ni storilnostno naravnan v lepem izdelku, temveč je skupno preživet čas v izkušnji ustvarjanja in povezanost med delom glavni namen. Enostaven izdelek, ki ga lahko naredimo skupaj z otrokom je preprost krožnik iz valjane plošče, ki lahko služi kot krožnik za hrano, lahko pa iz valjane plošče otrok naredi tudi dekorativno tablico za v svojo spalnico. Na steni mu tako lahko visi oblika najljubše živali ali kak napis, ki ga označuje. Če nimamo možnosti, da bi glino odžgali v pravi peči za keramiko, lahko tudi kupimo glino, ki se suši na soncu in iz nje naredimo dekorativne predmete za v stanovanje. Pobarvam jih lahko s temperami ali
akrilnimi barvami, ter s tem izdelke še polepšamo. V kolikor pa želimo keramiko uporabljati v gospodinje namene, je glazura in žganje v za to namenjeni peči, nujno.
In nazadnje – glina povezuje. Prav je, da si vzamemo čas za naše odnose, saj kvaliteto našega življenja narekuje kvaliteta naših odnosov z ljudi, ki so okoli nas. Naj bodo pristni, ljubeči in iskreni. Košček tega lahko dosežemo tudi preko ustvarjanja z glino.
Česa nas uči glina?
Redkokateri material tako uči in nudi toliko znanj, ki se spotoma priključijo k izkušnjami, kot glina.
Delo z glino v prvi vrsti uči umirjanja in pomirja. Ko gneteš kepo gline hitro začutiš, kako se vate naseli umirjenost. Glava, ki je bila še pred nekaj minutami tako polna misli, se naenkrat začenja osredotočati na gibe rok, ki se mehanično ponavljajo, na hlad gline in njeno mehko prepuščanje in vdajanje gibom.
Proces dela z glino uči nenavezanosti. Ko v izdelke vložiš veliko truda, časa in ljubezni, se spotoma pogosto na njih navežeš. A včasih tudi ne uspejo, saj med peko počijo, lahko padejo na tla ali pa jih poškoduje glazura. Tako se vedno znova učiš, da se ne navezuješ preveč na materialno, ampak uživaš v procesu in v novo pridobljenih znanjih in izkušnjah, četudi grenkih.
Glina uči tudi potrpežljivosti in vztrajanja. Pogosto kak izdelek ne izpade tako kot je bil zamišljen ali pa se ob delu pripeti nezgoda. Tu nastopi nato ponoven poizkus in za njim še en. Vztrajanje in potrpljenje, ki še kako koristi tudi zunaj delavnice z glino.
In nazadnje – glina povezuje. Ko ustvarjaš izdelek zase, se povežeš s samim sabo in s svojim notranjim počutjem ter s sporočilom, ki ga želiš predati v izdelke. Ko ustvarjaš izdelek za drugega, se poskušaš povezati z zgodbo in s sporočilom, ki ga želiš predati naprej. Energija, s katero ustvarjamo, se prenese na izdelek in nato jo le-ta obdrži ter postane del tvoje zgodbe.
Napišimo zgodbo skupaj!
POVEZOVALNE DELAVNICE Z GLINO ZA DRUŽINE – ZGODBE IZ GLINE
Eden od načinov, kako lahko vstopimo v otroški svet, je preko igre z otrokom in skupnega časa z njim. Le ta je lahko posvečen motorični igri, pogovoru, branju ali v mojem primeru – ustvarjanju. Natančneje, ustvarjanju z glino.
Moja zgodba se začne, ko sem bila stara 13 let. Kot ena izmed štirih hčera, sem zelo pogrešala čas ena na ena s svojimi straši, predvsem sem pogrešala stik z očetom, ki je v tistem obdobju preživljal družino in posledično bil veliko odsoten zaradi dela. Ko me je povabil, da bi se mu pridružila pri tečaju oblikovanja gline, sem privolila z velikim veselje. Ponedeljkovi večeri so bili moj, samo moj čas, ki ga je oče namenil meni – oziroma najinem ustvarjanju z glino. Čeprav je bila moja prvotna motivacija preživeti čas z očetom, sem hitro začutila, kako me mehka glina med prsti pomirja in umirja. Raznolike možnosti dela z njo so me navdihovale z vedno večjim veseljem, radovednostjo in željo po še. Sama sem bila zelo živahna in pogosto tudi uporna najstnica. Svojo uteho za umiritev in pomiritev sem iskala v najrazličnejših načinih in tehnikah, od udeležbe na jogi in tai chi vajah, do poskusa risanja ob glasbi in podobno. Z izjemo visoko dinamičnih športnih vaj, ki so me umirjale zaradi sprostitve odvečne energije, je bila glina tista, ki mi je omogočila, da sem se notranje umirila, odmislila skrbi in našla stik s seboj. Še danes je tako.
Sem Petra Markič, po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja, sicer pa žena in mamica dvema dečkoma in eni deklici. Svojo karierno pot sem začela kot vzgojiteljica v vzgojno-izobraževalnem zavodu Frana Milčinskega v Smledniku, kjer sem delala štiri leta. Nato sem svojo poklicno pot devet let nadaljevala v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer sem preko terapij s konji pomagala otrokom in mladostnikom z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Delo z ljudmi me veseli, svoje poslanstvo vidim v tem, da pomagam ljudem, da poiščejo stik sami s seboj ali se povežejo z otrokom ali s partnerjem. Ob večletnem delu z otroki, mladostniki in družinami sem opravila specializacija imago terapije za imago facilitatorko (svetovalko) in dve različni specializaciji za izvajanje psihoterapije ob pomoči konj.. Danes je medij mojega dela glina. Zgodbe iz gline v eni smeri ponujajo na prodaj unikatne keramične izdelke, katere za vas naredim z veliko mero blagoslova in ljubezni. V drugi smeri pa ponujam delavnice z glino za otroke, pare, starše z otroki in za ženske, katerih glavni namen je stik, povezovanje in pristna izkušnja topline in odnosa. Glina je pri tem čudovit medij, saj njena mehkoba v rokah pomirja, sprošča in osredotoča še tako razburkan um.
Po vsem tem času ima glina še vedno pomembno vlogo v mojem življenju. V atelje se umaknem, da nahranim svojo dušo in si oddahnem od vsakodnevnih obveznosti. Imeti službo, ki bogati in izpolnjuje, jemljem za blagoslov in dar, ki ni samoumeven. Tudi moji otroci so navdušeni nad ustvarjanjem z glino in kot je mene navdušil moj oče, sama dajem to ljubezen naprej svojim otrokom. Ker pa želim, da se povezanost, ki sem jo izkusila sama in jo izkušajo tudi moji otroci širi, za vas ponujam delavnice, da tudi vi dobite košček tega, kar omogoča glina. Svoje otroško pomanjkanje stika s starši sem tako spremenila v priložnost, da dajem naprej tisto lepo, kar sem v otroštvu potrebovala in nazadnje tudi dobila.
Toplo ste povabljeni, da raziščete mojo ponudbo delavnic in si ogledate izdelke, katere lahko kupite zase ali jih podarite naprej. V naslednjem članku pa vam bom napisala nekaj več o tem, zakaj ravno glina in ne plastelin, ter kako se ob skupnem ustvarjanju otroci samodejno razkrivajo in govorijo o sebi in svojem notranjem svetu. Jaz pa jih pri tem podprem, da le to poustvarijo in oblikujejo iz kepice gline.
Dobrodošli na prenovljeni spletni strani!
Stran nima le novih zavihkov in fotografij, njena glavna novost je krasna spletna trgovina, ki vam omogoča, da lahko nakup opravite še hitreje in enostavneje. Kar nekaj izdelkov imam še v delu in jih bom v spletno trgovino dodala v naslednjem tednu. Med njimi tudi moje monstere – kraljeve sklede za sadje, ki se ta trenutek žgejo v peči. Posodobljena je tudi stran z opisi delavnic z glino. Izbirate lahko med številnimi različnimi delavnicami z glino, katerih glavni namen je stik , povezovanje in umiritev od tempa vsakdana, glina pa je pri tem čudovit medij. Spletna stran je izdelana z veliko truda, ljubezni in misli na vas, ki uporabljate moje usluge. V kolikor ostaja še kaj vprašanj, na katere niste našli odgovorov mi le pišite (na info@zgodbeizgline.si) in z veseljem vam pomagam.
Prenovljena spletna stran pa oznanja tudi začetek moje nove, samostojne službene poti. Rada sem se šalila, da je delo terapij s konji moja dnevna služba in delo z glino moja nočna. No, z letošnjim letom postaja glina moja edina služba, kar me navdaja z veseljem in notranjim mirom, da je odločitev prava. Poslanstvo ostaja enako – delati dobro in pomagati ljudem, družinam in parom, da najdejo stik in si podarijo skupni čas. Le mediji se je spremenil – to niso več konji, ampak glina.
Za konec bi se rada še iz srca zahvalila oblikovalcu spletne strani – Matevž je poskrbel za fotografije na spletni strani, ki so njegovo avtorsko delo, oblikoval je nov logotip, izdelal in postavil je spletno stran, poskrbel za oblikovanje vizitk, plakatov in darilnih bonov in še za tisoč drugih malih stvari, ki niso javno vidne, a še kako potrebne, da vse deluje nemoteno. Brez tebe Matevž bi spletna stran ne imela mojega duha in duše, ki si jo uspel tako dobro ujeti in pokazati. Hvala!
Dobrodošli med zgodbami iz gline. V kolikor se v kakšni nadete jo sprejmite za svojo! Napišimo zgodbo skupaj!
Petra
Česa nas uči glina
Redkokateri material tako uči in nudi toliko znanj, ki se spotoma priključijo k izkušnjami, kot glina.
Delo z glino v prvi vrsti uči umirjanja in pomirja. Ko gneteš kepo gline ali jo vrtiš na lončarskem vretenu, hitro začutiš, kako se vate naseli umirjenost. Glava, ki je bila še pred nekaj minutami tako polna misli, se naenkrat začenja osredotočati na gibe rok, ki se mehanično ponavljajo, na hlad gline in njeno mehko prepuščanje in vdajanje gibom.
V svoji karieri sem delala z mnogimi hiperaktivnimi otroki in čudežno je bilo opazovati, kako so se ob glini umirili in sprostili. Kar je tako čarobno je to, da se njihova sposobnost koncentracije povečuje in podaljšuje, ko se osredotočajo na glino, ki jih »začara«. Nove nevronske povezave, ki se ustvarjajo v možganih in daljšajo čas njihove zbranosti, jim nato dobro služijo v šoli in vsakdanjem življenju.
Glina kot material in proces dela z njo uči nenavezanosti. Ko v izdelke vložiš veliko truda, časa in ljubezni, se spotoma pogosto na njih navežeš. A proces dela je končan šele, ko izdelek srečno pride iz peči v enem kosu. Kar včasih tudi ne uspe, saj med peko poči, lahko pade na tla ali pa ga poškoduje glazura, ki se pod visokimi temperaturami v peči obnaša drugače od predvidenega. Tako se vedno znova učiš, da se ne navezuješ preveč na materialno, ampak uživaš v procesu in v novo pridobljenih znanjih in izkušnjah, četudi grenkih.
Glina uči tudi potrpežljivosti in vztrajanja. Pogosto kak izdelek ne izpade tako kot je bil zamišljen ali pa se ob delu pripeti nezgoda. Glina kot material pogosto odpušča, saj vedno lahko izdelek pogladiš ali ga začneš na novo. Hkrati pa je v njenih vlakih spomin na silnice, s katerimi se je ustvarjalo in pogosto izdelek ob sušenju povzame prvotno obliko, četudi se ga namenilo dokončati drugače. Tako je na primer lonček precej bolj ovalen kot bi želeli ali pa je ročaj obrnjen v napačno smer. Tu nastopi nato ponoven poskus in za njim še en. Vztrajanje in potrpljenje, ki še kako koristi tudi zunaj delavnice z glino.
Rože so moj navdih
Predvsem za sklede za sadje. Monstere, ah te monstere! V svoji karieri sem jih naredila že super veliko, od poslikav z mehurčki do povsem belih ali čisto pisanih. Pa seveda imitacija naravne monstere, tudi teh je veliko. Predvsem te bolj “imenitne redke” sorte, kot je monstera variegata, ki s svojimi belimi lisami očara, me navdihujejo. Ena izmed teh variegat je odšla za darilo gospe, ki je praznovala 60. rojstni dan.
Sklede so obris dejanskih listov monstere. Prva, ki sem jo naredila je bila narejena iz tako velikega lista, da sama skleda ni šla v peč, tako velika je bila. Tako da sem sedaj bolj previdna in velikosti prilagajam. 🙂 Zelo mi v spominu ostaja skleda, ki sem jo naredila kot unikatno rojstnodnevno darilo hčerke za mamico. Ta je bila polna pik, ki so se ujemale z barvami ploščic v kuhinji. Pa še odlagalnik za kuhalnico je mamica dobila zraven. Kakšno čudovito darilo!
No, prav tako pa se je tudi zgodilo, da je ljubeča mama naročila skledo za svojo hči, ki živi v tujini. Ta je rjavo monstero videla na mojem FB profilu in mama je izkoristila priložnost in ob naslednjem obisku prinesla imenitno presenečenje. Bravo mami!
V lepem spominu imam tudi vse tiste, ki sem jih poslikala z mehurčki. Preden se lotim take poslikave sem vedno malo nervozna, saj do konca nikoli nisem povsem prepričana v svoje sposobnosti, da sem ulovila ravno pravšnje razmerje vode, glazure in milnice, da bodo na skledi ostali lepi mehurčki in ne nek nesrečen zmazek. A načeloma se vedno izide in vsakič potem nestrpno pričakujem končni izdelek.
No, ta teden pa bo šla ena izmed monster v porodnišnico, saj bo za darilo mamici, ki je ravno rodila. Vse te različne zgodbe, katerih del so moji izdelki, me resnično navdihujejo in jih jemljem kot veliko darilo. Hvaležna sem vsem, ki z veseljem uporabljate moje izdelke za svoje zgodbe ali z njimi obogatite življenje koga drugega. Za konec pa seveda tudi naša družinska monstera. Smo veliki jedci sadja in skleda opravičuje ime veličastne rastline, po kateri ga je dobila. Brez vsakega problema nosi polno vrečo jabolk in dva šopa banan! Pa še kak ananas včasih pride zraven. Seveda le prvi dan, saj potem otroci večino pojedo. 🙂
Križi… Moli in delaj…
Zgodba z mojimi križi gre takole. Čeprav se z Bogom čutim povezano, dolgo časa nisem bila zainteresirana za branje Svetega pisma. Zdelo se mi je preveč staromodno in pretežko čtivo, da bi se vanj poglabljala. Potem pa sem spoznala simpatično voditeljico zakonske skupine, ki sva jo z možem obiskovala. Čudovite citate iz Svetega pisma, ki so me nagovarjali v dno duše je stresala kot iz rokava. Se tam res najde toliko tolažbe in modrosti?
Postala sem radovedna in tudi sama začela prebirati Sveto pismo, ki mi je odpiralo nova znanja in spoznanja. Danes imam podčrtanih kar nekaj citatov, kateri mi zares veliko pomenijo. Mnogo teh sem prenesla na svoje unikatne križe, za katere upam, da bodo svoje mesto našli tudi v vašem domu. No, seveda pa jih vedno lahko podarite kot darilo za poroko, sveti krst, birmo ali kar tako!
Zame je to eno tako veselje, ko odprem zadnjo peko in je peč polna svetlikajočih se dreves na križih. Vsakega potem skrbno preverim, če je vse ok, preden jih zapakiram v njim namenjene škatle. Ko prebiram sv. Pismo mi pogosto citati kar sami od sebe padejo v oči in slišim notranji glas, ki pravi “tale je pa za na križ!”
Hecno pa je, da imam teh citatov napisanih cel kup, a ko potem dejansko delam križe, večinoma pišem ene in iste citate in redko dodajam nove. Kot bi imela v sebi nek dvom, da se bodo križi z manj znanimi citati dobro prodajali. Saj navsezadnje vidim svoje poslanstvo ravno v tem, da z križi širim Božjo besedo in s tem tudi, da oznanjujem citate, ki mogoče niso tako popularni kot nekateri drugi!? Tako da se pripravite še na kaj novega! 🙂
Križi so na voljo in če bi katerega želeli, me kar kontaktirajte. Kupite jih lahko pri meni osebno, na voljo pa so tudi v trgovinah Ognjišče v Kranju, Mariboru in Kopru. Nekaj jih je tudi v trgovini Romar na Brezju in v Ljubljani v trgovini Zvon. Če pa si želite svojega s svojim citatom, pa vam ga naredim z veliko ljubezni. Tako sem na primer naredila križ za duhovnika Martina Golob z Bohinja. Še v času karantene, ko sem redno spremljala njegove sv. maše, ki jih je daroval preko spleta. Moj poklon in darilo zanj je bil križ z citatom, ki si ga je izbral. “Moli in delaj.” Vesela in počaščena sem, da en izmed križev ostaja pri njem.
Citatov, ki mi veliko pomenijo, je veliko in se razlikujejo glede na obdobje in stiske, ki so v meni. No, nekaj pa je takih konstantnih, na katere se stalno sklicujem in v njih iščem (po)moč. En izmed njih je tudi Filipijanom 4,7: “In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in misli v Kristusu Jezusu.”
V zadnjem obdobju iščem moč predvsem v citatih, ki omenjajo notranji mir, saj sem ga zelo potrebna in mi ga na trenutke zmanjkuje. Pogosto se zalotim, da mi misli tavajo in se zapletam v neko miselno prepiranje ali tarnanje. Takrat se poskušam zavestno ustaviti in miselni tok preusmeriti drugam. Kar včasih deluje, priznam pa, da včasih tudi ne. No, Božja beseda mi pri tem zelo pomaga, saj se sklicujem direktno na citate, ki nagovarjajo moje trenutne vsebine. Evo, še enega: “Zato ne omagujemo. Čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.”
Naj zaključim še z enim, ki vedno poboža: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek.” (Mt 11, 28)
Kako nastane izdelek ali Zgodba nekega lončka
Mnogo ljudi sploh ne ve, kaj vse je lonček že doživel, preden je prišel v njihove roke. Ko ustvarjam lonček gre proces dela nekako takole… Glede na to, kakšen lonček želim ustvariti, najprej izberem barvo gline. Bo bela? Krem, mogoče rjava? Glino stehtam, da določim pravo količino glede na velikost, ki jo želim doseči. Kepico gline nato močno pregnetem, podobno, kot bi gnetla testo za kruh. To je zelo pomembno, saj na ta način odstranim ujete mehurčke zraka, ki lahko kasneje med vrtenjem povzročajo težave.
Potem glino na lončarskem vretenu zvrtim v lonček željene oblike. Včasih niti ne vem, kakšna bo oblika, ampak se pač prepustim. Rada delam počasi in z veliko vode, pač rada packam ;). Ko je lonček dokončan ga snamem z vretena in pustim počivati do naslednjega dne, da glina doseže pravo trdoto. Ko je glina ravno prav suha, lonček obrnem na glavo in ga zopet pritrdim na vreteno, kjer oblikujem njegovo dno z tehniko struženja. Na ta način z ostrim orodjem odpilim odvečno glino in oblikujem dokončno obliko lončka.
Na vrsti je ročaj. Le-tega že prej oblikujem, saj je zelo pomembno, da je glina lončka in ročaja iste stopnje suhosti. Ročaj pritrdim tako, da nazobčam vse dele, ki se bodo spojili skupaj. Preden ga pritrdim dodam še glineno kašo, ki deluje kot lepilo. Pri tem je zelo pomembno, da je ročaj dobro pritrjen, saj lahko v procesu nadaljnjega sušenja odpade. Lonček gre zopet počivati v sušilnico. Prvi dan je pokrit s plastično vrečko, ki omogoča, da se vlaga med ročajem in lončkom enakomerno porazdeli.
Nato ga odkrijem in po približno enem tednu sušenja gre v peč na prvo peko. Ta se imenuje biskvitna peka in se peče pri okvirno 850 – 1000 stopinjah Celzija. Ko je peč po dveh dneh dovolj ohlajena, lonček vzamem ven in ga pobarvam z različnimi galzurnimi ali podglazurnimi barvami. Potem počakam, da se glazura posuši in šele nato gre lahko lonček v drugo peko, ki se imenuje glazirna peka ter poteka na 1050 – 1240 stopinjah Celzija, odvisno od izbrane gline. Zopet počakam dva dni, da lahko odprem peč in po okvirno 14 dneh je lonček pripravljen na prodajo. Dolgo zgodbo ima za sabo, preden lahko iz njega piješ kavo, ni tako?
