Tako starši kot naši otroci smo danes pod nenehnim storilnostnim pritiskom – odrasli s strani službe in otroci v šoli. Mnoge izvenšolske dejavnosti nudijo veliko dodatnega znanja in izkušenj, obenem pa lahko za otroka predstavljajo dodaten pritisk po uspehu in storilnostni naravnanosti. Poleg tega čas
namenjen dejavnostim pogosto posega v skupen družinski čas, ki ga med tednom ni veliko. Potrebno je veliko namensko vzetega časa in energije, da se v polnih urnikih družina med tednom lahko »ulovi« in se poveže.

Skupno druženje in preživljanje prostega časa, je tako ključnega pomena za vzpostavljanje in ohranjanje stika z našimi otroci. Otrok namreč staršu ne bo rekel: »Rad bi ti povedal nekaj pomembnega o mojem dnevu, kar me teži in veseli«, temveč ga bo povabil k igri. »Igraj s z mano« je stavek, ki vabi k zbliževanju, tlakovanju in ohranjanju odnosa s starši. Odnosa, ki bo pomemben za naše otroke tudi in predvsem v starejših letih, ko jim bodo namesto staršev postajali vedno večji vzorniki vrstniki. Zato je vsaka dejavnost druženja in posvečenega časa z našimi otroci in drugimi ljubljenimi v tempu
današnjega vsakdana ključnega pomena. Pri tem izstopa skupno ustvarjanja in delo z rokami, saj nudi drugačno vrsto umiritve in sprostitve. Ustvarjanje je način, kako izstopiti iz glave v svoje srce. Omogoča posvečen čas za pogovor, delitev misli in občutkov.

Glina – darilo matere zemlje – kot material za skupno druženje in povezovanje pri tem še posebej izstopa. Redkokateri material uči in nudi toliko znanj, ki se spotoma priključijo k izkušnjami, kot glina. Glino oblikujemo, a prav tako glina oblikuje in uči nas same. Delo z glino v prvi vrsti uči umirjanja in pomirja. Je čudovit način lajšanja stresa, saj se ob delu z rokami aktivira drug del možganov, kot takrat, ko smo storilnostno naravnani in v tempu našega življenja. Ko gnetemo kepo gline hitro začutimo, kako se v nas naseli umirjenost. Glava, ki je bila še pred nekaj minutami tako polna misli, se naenkrat začenja osredotočati na gibe rok, ki se mehanično ponavljajo, na hlad gline in njeno mehko prepuščanje in vdajanje gibom. Poleg tega ustvarjanje z glino spodbuja ustvarjalo mišljenje, razvijanje domišljije, fine motorike in grobe motorike. Le ta se od plastelina in drugih umetnih mas razlikuje po tem, da končni izdelek lahko uporabljamo v vsakdanjem življenju. Ko na primer pijemo iz skodelice, ki smo jo ustvarili sami, je ob tem prisoten ponos ob uporabi, obenem pa je spomin na izkušnjo izdelovanja in medsebojnega povezovanja ob le tem še vedno živ.

Pri oblikovanju gline včasih ne dobimo tega, česar smo si zamislili v svoji glavi, kljub temu, da smo v izdelek vložili veliko časa, energije in ljubezni. Izziv in stres vsakega ustvarjalca je namreč ta prepad med jasno idejo izdelka v glavi in trenutnimi sposobnostim in izkušnjami, ki jih imamo, da se tej ideji
čim bolj približamo v realnosti. To ni vedno takoj mogoče in od nas terja ponovne poizkuse, vztrajanje, ponovitve in prilagoditve. Proces dela z glino tako uči nenavezanosti. Ko v izdelke vložimo veliko truda, časa in ljubezni, se spotoma pogosto na njih navežemo. A včasih tudi ne uspejo po pričakovanjih, bodisi zaradi pomanjkanja izkušenj, lahko pa tudi med peko počijo, padejo na tla ali pa jih poškoduje glazura. Tako se vedno znova učimo, da se ne navezujemo preveč na materialno, ampak uživamo v procesu in v novo pridobljenih znanjih in izkušnjah, četudi včasih grenkih.

Glina uči tudi potrpežljivosti, vztrajanja in iskanja ravnovesja med nadzorom in prilagodljivostjo procesu. Pogosto kak izdelek ne izpade tako kot je bil zamišljen ali pa se ob delu pripeti nezgoda. Tu nastopi nato ponoven poizkus in za njim še en. Vztrajanje in potrpljenje, ki še kako koristi tudi zunaj delavnice z glino. Ko se otrok ob ustvarjanju izdelka koncentrira in je osredotočen na delo, njegovi možgani ne ločijo med tem ali je koncentracija vezana na mirno sedenje v šoli in učenje ali na samo ustvarjanje. Takšno podaljševanje časa koncentracije v izkušnji ustvarjanja je tako izjemna vaja za otrokove možgane, ki jim bo zelo koristila v šolskem okolju. Tvorijo se namreč nove možganske povezave, ki omogočajo daljši čas umirjenosti in posvečanja zadani nalogi. Otrok je namreč notranje motiviran, da mu izdelek uspe, kar daljša čas njegove osredotočenosti.

Seveda nima vsak doma pravega keramičnega ateljeja, a vedno lahko kuhinjsko mizo zaščitimo s časopisnim papirjem in jo začasno spremenimo v našo površino za ustvarjanje z glino. Za delo ne rabimo biti nadvse nadarjeni za ustvarjanje, saj glavni cilj ni storilnostno naravnan v lepem izdelku, temveč je skupno preživet čas v izkušnji ustvarjanja in povezanost med delom glavni namen. Enostaven izdelek, ki ga lahko naredimo skupaj z otrokom je preprost krožnik iz valjane plošče, ki  lahko služi kot krožnik za hrano, lahko pa iz valjane plošče otrok naredi tudi dekorativno tablico za v svojo spalnico. Na steni mu tako lahko visi oblika najljubše živali ali kak napis, ki ga označuje. Če nimamo možnosti, da bi glino odžgali v pravi peči za keramiko, lahko tudi kupimo glino, ki se suši na soncu in iz nje naredimo dekorativne predmete za v stanovanje. Pobarvam jih lahko s temperami ali
akrilnimi barvami, ter s tem izdelke še polepšamo. V kolikor pa želimo keramiko uporabljati v gospodinje namene, je glazura in žganje v za to namenjeni peči, nujno.

In nazadnje – glina povezuje. Prav je, da si vzamemo čas za naše odnose, saj kvaliteto našega življenja narekuje kvaliteta naših odnosov z ljudi, ki so okoli nas. Naj bodo pristni, ljubeči in iskreni. Košček tega lahko dosežemo tudi preko ustvarjanja z glino.