Redkokateri material tako uči in nudi toliko znanj, ki se spotoma priključijo k izkušnjami, kot glina.
Delo z glino v prvi vrsti uči umirjanja in pomirja. Ko gneteš kepo gline ali jo vrtiš na lončarskem vretenu, hitro začutiš, kako se vate naseli umirjenost. Glava, ki je bila še pred nekaj minutami tako polna misli, se naenkrat začenja osredotočati na gibe rok, ki se mehanično ponavljajo, na hlad gline in njeno mehko prepuščanje in vdajanje gibom.
V svoji karieri sem delala z mnogimi hiperaktivnimi otroki in čudežno je bilo opazovati, kako so se ob glini umirili in sprostili. Kar je tako čarobno je to, da se njihova sposobnost koncentracije povečuje in podaljšuje, ko se osredotočajo na glino, ki jih »začara«. Nove nevronske povezave, ki se ustvarjajo v možganih in daljšajo čas njihove zbranosti, jim nato dobro služijo v šoli in vsakdanjem življenju.
Glina kot material in proces dela z njo uči nenavezanosti. Ko v izdelke vložiš veliko truda, časa in ljubezni, se spotoma pogosto na njih navežeš. A proces dela je končan šele, ko izdelek srečno pride iz peči v enem kosu. Kar včasih tudi ne uspe, saj med peko poči, lahko pade na tla ali pa ga poškoduje glazura, ki se pod visokimi temperaturami v peči obnaša drugače od predvidenega. Tako se vedno znova učiš, da se ne navezuješ preveč na materialno, ampak uživaš v procesu in v novo pridobljenih znanjih in izkušnjah, četudi grenkih.
Glina uči tudi potrpežljivosti in vztrajanja. Pogosto kak izdelek ne izpade tako kot je bil zamišljen ali pa se ob delu pripeti nezgoda. Glina kot material pogosto odpušča, saj vedno lahko izdelek pogladiš ali ga začneš na novo. Hkrati pa je v njenih vlakih spomin na silnice, s katerimi se je ustvarjalo in pogosto izdelek ob sušenju povzame prvotno obliko, četudi se ga namenilo dokončati drugače. Tako je na primer lonček precej bolj ovalen kot bi želeli ali pa je ročaj obrnjen v napačno smer. Tu nastopi nato ponoven poskus in za njim še en. Vztrajanje in potrpljenje, ki še kako koristi tudi zunaj delavnice z glino.
