Draga družba! V petek, 1.3. 2024 nas je v svojem 96. letu zapustila moja babica Mija Tavčar.
Če mi sledite na socialnih omrežjih že dlje časa in spremljate tudi dnevne storije, potem veste, da me je mama dnevno obiskovala. 
Studio imam v kleti hiše, ki jo je “sezidala ona” in njeni starši. “Veš Petra, jaz odhajam”, je rekla, ko sem v domu nazadnje z njo govorila. In naslednji dan je bila zares že v globokem spancu in katerega se nato ni več zbudila. Kot bi vedela, kot bi se odločila…
Umrla je mirno, brez bolečin, v spanju. To mi je zelo pomembno in mi daje mir. Pa tudi to, da je praktično do smrti živela v svojem domu pod svojimi pogoji in odločitvami. Skupaj z nami. Mi smo pazili nanjo in ona na nas.
Današnje rezljanje gline mi je bilo v uteho in tolažbo. Ob delu se še vedno, ko v hiši slišim kak šum in gibanje, ozrem proti vratom. Nagonsko, avtomatično. In čakam, kdaj jo bom zagledala, kako kuka skozi vrata in me pozdravi. Nisem se še navadila, da je ni. Moja rojstna hiša je bila njena hiša in življenja brez nje ne poznam, saj sva vedno živeli skupaj.
Današnje rezljanje gline mi je bilo v uteho in tolažbo. Ob delu se še vedno, ko v hiši slišim kak šum in gibanje, ozrem proti vratom. Nagonsko, avtomatično. In čakam, kdaj jo bom zagledala, kako kuka skozi vrata in me pozdravi. Nisem se še navadila, da je ni. Moja rojstna hiša je bila njena hiša in življenja brez nje ne poznam, saj sva vedno živeli skupaj.
Draga mama, tale objava je zate! 
Hvala za tvoje obiske, podarjen čas, skrb in nenazadnje tudi za hišo, ki je dovolj velika, da je lahko moj dom in tudi delovni prostor. Tako zelo te imam rada. Pogrešam te bolj, kot sem si mislila, da te bom.
Hvala za tvoje obiske, podarjen čas, skrb in nenazadnje tudi za hišo, ki je dovolj velika, da je lahko moj dom in tudi delovni prostor. Tako zelo te imam rada. Pogrešam te bolj, kot sem si mislila, da te bom.
